O meni
Dolgo sem moč razumela predvsem kot sposobnost, da zdržiš
Da poskrbiš, narediš, kar je treba, in greš naprej tudi takrat, ko si utrujena. Da ne obremenjuješ drugih in svoje dvome čim prej utišaš.
Tudi sama sem dolgo živela na tak način. Bila sem tista, ki zmore, prevzame odgovornost in poišče rešitev. Navzven je bilo marsikaj videti urejeno, sama pa sem vedno jasneje čutila, da vztrajnost ni isto kot notranja trdnost. Lahko zmoreš veliko in se pri tem vedno bolj oddaljuješ od sebe.
Začela sem se spraševati, zakaj svoje potrebe tako hitro odložimo, zakaj nam je včasih lažje poskrbeti za druge kot prositi za pomoč in zakaj tudi takrat, ko nekaj dobro razumemo, ne zmoremo preprosto ravnati drugače.
Ta vprašanja niso ostala samo osebna. Postala so smer mojega izobraževanja in dela.
Človek me je vedno zanimal kot celota
Moja prva strokovna pot je bila biologija, nato delo v zdravstvu. Spoznala sem delovanje telesa in procese, ki jih lahko opazujemo, merimo in razložimo.
Toda vedno bolj me je zanimalo tudi tisto, česar izvidi ne pokažejo.
Zakaj se telo napne, še preden razumemo, česa nas je strah. Zakaj ob nekaterih ljudeh ostanemo brez besed. Zakaj se v konfliktu umaknemo, ugajamo ali prevzamemo nadzor, čeprav smo si obljubili, da bomo tokrat ravnali drugače.
Želela sem bolje razumeti povezavo med telesom, čustvi, odnosi in izkušnjami, ki so nas oblikovale. Zato sem nadaljevala s psihoterapevtsko propedevtiko in izobraževanjem iz integralne telesne psihoterapije, ki je še v teku.
To znanje mi je pomagalo razumeti, da naši odzivi niso naključni in da jih običajno ne moremo spremeniti samo z razlago ali trdno odločitvijo. Pogosto jih moramo najprej opaziti, razumeti njihovo vlogo in v dovolj varnem odnosu doživeti, da je mogoč tudi drugačen odziv.
Osebna pot je spremenila tudi moj pogled na pomoč
Sem mama dveh deklic, partnerka in ženska, ki se še vedno uči prepoznavati svoje meje, prositi za pomoč ter povedati, kaj potrebuje.
Ne predstavljam se kot nekdo, ki je vse razrešil in ima odgovor za vsako situacijo. Takšen položaj se mi ne zdi ne resničen ne koristen.
Lastna izkušnja me je naučila, kako hitro lahko dobronamerni nasveti postanejo še ena zahteva. Včasih človek ne potrebuje novega navodila, kaj bi moral narediti. Potrebuje prostor, v katerem lahko dovolj upočasni, da sploh prepozna, kaj doživlja in kaj je zanj pomembno.
Zato pri svojem delu ne iščem rešitev namesto tebe. Pomagam ti raziskovati, kaj se dogaja pod vedenjem, ki ga želiš spremeniti, ter kaj potrebuješ, da lahko začneš izbirati drugače.
Kako delam
Pri svojem delu povezujem pogovor, telesno zaznavanje in konkretne izkušnje iz vsakdanjega življenja.
Zanima me, kaj se ti dogaja v odnosih, vendar tudi, kako se to pokaže v telesu. Kdaj se napneš, umakneš, pohitiš z odgovorom ali prenehaš čutiti, kaj potrebuješ. Telo pogosto zazna, da je nekaj preveč, veliko prej, kot si to priznamo z razumom.
Proces prilagajam človeku, ki je pred menoj. Nekdo potrebuje več časa za razumevanje, drugi jasnejšo strukturo, tretji najprej občutek, da lahko obstane ob neprijetnem občutku, ne da bi ga moral takoj odpraviti.
Pomembno mi je, da se ob meni ne počutiš ocenjevano, popravljano ali prisiljeno razkrivati več, kot želiš. Hkrati pa verjamem, da podpora ni samo prijazen pogovor. Včasih pomeni tudi, da skupaj pogledava nekaj, čemur se že dolgo izogibaš, vendar na način, ki spoštuje tvoje meje in tempo.
Moja strokovna pot
- univerzitetno izobraževanje s področja biologije;
- izkušnje z delom v zdravstvu;
- zaključena psihoterapevtska propedevtika;
- izobraževanje iz integralne telesne psihoterapije, ki je še v teku;
- prostovoljno delo pri Slovenskem društvu Hospic;
- stalno osebno in strokovno izpopolnjevanje.
Pri svojem delu ostajam znotraj svojih strokovnih kompetenc. Kadar presodim, da potrebuješ drugačno ali intenzivnejšo obliko pomoči, ti to povem in te usmerim k ustreznemu strokovnjaku.
Danes ustvarjam prostor za to, česar pogosto ni mogoče rešiti na hitro
- Za vprašanja, ki nimajo enostavnega odgovora.
- Za odnose, v katerih ne veš več, kaj je tvoje in kaj pripada drugemu.
- Za trenutke, ko veliko razumeš, vendar še ne zmoreš ravnati drugače.
- In za spremembe, ki se ne zgodijo z eno veliko odločitvijo, temveč skozi majhne izkušnje, v katerih začneš svoje občutke, potrebe in meje jemati resno.
- Če se v tem prepoznaš, lahko začneva z enim individualnim srečanjem ali pa izbereš katerega od mojih programov.